Razvoj rezilnih orodij

Razvoj rezilnih orodij zavzema pomembno mesto v zgodovini človeškega napredka. Že od 28. do 20. stoletja pr. n. št. je imela Kitajska orodja za rezanje bakra, kot so medeninasti stožci in bakreni stožci, svedri in noži. V poznem obdobju vojskujočih se držav (tretje stoletje pr. n. št.) so zaradi obvladovanja tehnologije naogljičenja izdelovali orodja za rezanje bakra. Takratni svedri in žage so bili nekoliko podobni sodobnim ploščatim svedrom in žagam.

Vendar pa je hiter razvoj rezilnega orodja prišel v poznem 18. stoletju z razvojem strojev, kot so parni stroji. Leta 1783 je René iz Francije prvi izdelal rezkarje. Leta 1792 je Maudslay iz Britanije izdelal pipe in matrice. Najzgodnejši dokumentiran zapis o izumu spiralnih svedrov je bil leta 1822, vendar so bili kot blago proizvedeni šele leta 1864. Takrat so bila rezalna orodja izdelana iz integralnega visokoogljičnega orodnega jekla, dovoljena hitrost rezanja pa je bila približno 5 metrov na minuto. Leta 1868 je Mushet iz Britanije izdelal legirano orodno jeklo, ki je vsebovalo volfram. Leta 1898 sta Taylor in White iz Združenih držav izumila hitrorezno orodno jeklo. Leta 1923 je Schletter iz Nemčije izumil cementni karbid. Pri uporabi legiranega orodnega jekla se rezalna hitrost orodja poveča na približno 8 metrov na minuto. Pri uporabi hitroreznega jekla se poveča za več kot dvakrat. Pri uporabi cementnega karbida je več kot dvakrat več kot pri hitroreznem jeklu. Zelo se izboljšata tudi kakovost površine in dimenzijska natančnost obdelovanca, obdelanega z rezanjem. Zaradi visoke cene hitroreznega jekla in karbida se v orodju pojavljajo varilne in mehanske vpenjalne strukture. Med letoma 1949 in 1950 so Združene države začele uporabljati zamenljive ploščice na orodjih za struženje, kmalu pa so jih začeli uporabljati za rezkala in druga orodja. Leta 1938 je Degussa iz Nemčije pridobil patent za keramična orodja. Leta 1972 je General Electric iz Združenih držav izdelal rezila iz polikristalnega umetnega diamanta in polikristalnega kubičnega borovega nitrida. Ti nekovinski materiali orodja omogočajo, da orodje reže pri višji hitrosti.

Leta 1969 je švedski Sandvik Steel pridobil patent za proizvodnjo rezil iz cementnega karbida, prevlečenih s titanovim karbidom, z uporabo kemičnega naparjevanja. Leta 1972 sta Bangsa in Lagulan iz Združenih držav razvila metodo fizičnega naparjevanja za prevleko trdega sloja titanovega karbida ali titanovega nitrida na površino orodij iz cementnega karbida ali hitroreznega jekla. Metoda površinske prevleke združuje visoko trdnost in žilavost osnovnega materiala z visoko trdoto in odpornostjo proti obrabi površinskega sloja, kar daje kompozitnemu materialu boljšo rezalno zmogljivost.